KOŠARICA

V košarici ni izdelkov.

Gustav Klimt – zlato in čutnost

Jul 29, 2021

Večina nas Gustava Klimta pozna kot umetnika, ki je naslikal Poljub, mojstrovino iz leta 1907, v kateri se dve figuri stopita med seboj v lačnem objemu.

Njihova telesa poveže pod bleščečo zlato tapiserijo, katere vzoreci se odražajo intimnost in prvine anatomije človeškega telesa. Del, ki pokriva moškega, je okrašen s pokončnimi pravokotniki, ženska pa je obdana s koncentričnimi krogi.

Avstrijski simbolistični slikar, eden najvidnejših članov dunajskega secesijskega gibanja, je bil zelo priznan po svojih slikah, freskah, skicah in drugih objektih.

Glavni lik njegovih del je bilo žensko telo in njegove umetnine so znane po svoji nesramni erotičnosti. Čeprav je njegov uporniški duh pogosto sprožal kritike, je sledil lastni umetniški viziji in v svoji karieri užival ustvarjalni in finančni uspeh, dokler ni leta 1918, po kapi in pljučnici umrl v starosti 56 let.


KLIMTOVE KORENINE

Rodil se je leta 1862 v avstrijskem Baumgartenu, nedaleč od Dunaja. Njegov oče je bil graver zlata in srebra; in tako kot več od njegovih sedmih bratov in sester je tudi Klimt sledil očetovim umetniškim stopinjam. Pri starosti 14 let se je vpisal na dunajsko šolo uporabnih umetnosti, kjer je študiral vrsto predmetov, med drugim tehniki fresko in mozaik.

Bil je predan študent. Ure in ure je v dunajskih muzejih preučeval starinske vaze in druge zaklade ter kopiral nagrajene slike, kot je Tizianova Isabella d’Este (1534–36). Z bratom Ernstom sta pokazala tudi zgodnje podjetniške instinkte. Prodajala sta portrete, poslikane s fotografij, in izdelovala tehnične risbe za medicinske strokovnjake. Ti projekti so prispevali k Klimtovem obvladovanju človeške anatomije.

Leta 1890 se je Klimt pridružil dunajskemu združenju umetnikov, tradicionalni skupini, ki je nadzirala večino mestnih razstav. Le eno leto kasneje pa se je vse spremenilo, ko sta umrla tako Klimtov oče kot Ernst, odgovornost za obe njuni družini pa je padla na umetnika, ko se je ta še boril z močno žalostjo izgube. Kmalu zatem, morda ravno kot posledica travmatičnega dogodka, se je odrekel klasicizmu, v prid bolj osebne estetike s simbolističnimi prizvoki in secesijskim okrasjem.


EKSCENTRIČNE SLIKE IN SKROMNA OSEBNOST

Navdihujoče skromen človek, Klimtova osebnost ne bi mogla biti bolj različna od ekstravagantnosti njegovih slik. Nikoli ni naslikal avtoportreta in znano je bilo, da se je skromno oblačil, v dolgo navadno haljo in sandale, ni nosil  spodnjega perila, ter neutrudno delal na svojih zamudnih delih. Ni bil niti egocentričen, čemu priča njegova izjava:

Portret slikarja Gustava Klimta.

»Nimam daru niti izgovorjene niti napisane besede, še posebej, če moram nekaj povedati o sebi ali svojem delu. Kdor hoče vedeti nekaj o meni kot umetniku, bo moral pozorno pogledati moje slike in na njih videti, kdo sem in kaj želim početi «.


Klimt ni maral govoriti niti o svojem osebnem življenju niti o svojem delu. »Prepričan sem, da kot človek nisem posebej zanimiv. Pravzaprav resnično nisem nič posebnega, « je nekoč dejal. »Slikar sem, ki dan za dnem slika od zore do mraka «. Toda dediščina, ki jih je pustil za seboj, govorij drugačno zgodbo. Klimt je bil umetnik, ki je strastno užival v svoji umetnosti in se drzno upiral vladajočim strujam oblasti.

Gustav Klimt in Emilie Flöge.

Čeprav se Klimt ni nikoli poročil, je bil precej promiskuiteten in je imel 14 otrok.

Njegovo najbolj dolgotrajno in intimno prijateljstvo je imel s svojo svakinjo, Emilie Flöge, nadarjeno lastnico dunajskega modnega salona.


Ni povsem znano, ali je bila njuna zveza romantične narave ali ne, zagotovo pa je bila zelo nežna; Emilie je nastopila v mnogih njegovih delih in rečeno je, da so bile njegove zadnje besede pred smrtjo ravno “Pošlji po Emilie”. V zadnjem delu življenja je umetnik vsako poletje preživel z njo in njeno družino pri Atterseeju, jezeru v avstrijski regiji Salzkammergut, kjer je naslikal številne čudovite pokrajine – edina druga zvrst, ki ga je poleg figurativnih del zanimala.

Gustav Klimt z mačko Katze.

Klimt je imel rad mačke in približno 8 jih je prosto tekalo po njegovem domu.

Imel je tudi v lastni mačka, ki ga je poimenoval Katze (v nemščini: maček).



DUNAJSKA SECESIJA

Dunaj je bil v času Klimta na nek način močno boemsko mesto, polno dekadence in umetniškega eksperimentiranja. Toda mestna vlada in tradicionalna umetniška struja se je upirala temu avantgardnemu kulturnemu gibanju, ki so ga spodbudili mladi umetniki in intelektualci, med njimi Klimt, arhitekt Otto Wagner, skladatelji Gustav Mahler in Arnold Schönberg ter psihoanalitik Sigmund Freud.

Skupina umetnikov Dunajske secesije, med drugim Gustav Klimt.
Dunajska secesija

Klimt je v tem paradoksalnem okolju, ki je z viktorijansko represijo nasprotovalo svobodi izražanj, dosegel svojo polnoletnost. Kmalu je začel svoja razmišljanja o željah, sanjah in smrtnosti usmerjati v ustvarjanje bujnih slik, nasičenih s simboliko.

Leta 1892 je mednarodni dogodek spremenil potek umetnostne zgodovine. Ko so bile slike Edvarda Muncha razstavljene v Berlinu, so sprožile tako grenko polemiko, da so se številni radikalni umetniki nemudoma oddaljili od Zveze berlinskih umetnikov in oblikovali berlinsko secesijo. To gibanje se je hitro razširilo tudi v Avstriji.

Do leta 1897 so se Klimt in nekateri njegovi bolj pustolovski prijatelji umetniki in oblikovalci, oddaljili od Dunajskega umetniškega društva, bolj tradicionalnega slikarskega združenja, in ustanovili radikalno skupino, imenovano Dunajska secesija (poimenovana po staro rimskem izrazu, ki pomeni “upor proti vladajoči struji”).

Risba Ver Sacrum, ki prikazuje žensko  z ogledalom.

Klimt je postal predsednik skupine in njen duhovni vodja.

Risba, ki jo je naredil za prvo številko revije gibanja Ver Sacrum, prikazuje golo žensko, ki drži ogledalo občinstvu – “kot da vabi k novemu navdihu in novemu začetku,” piše zgodovinarka dr. Julia Kelly.


KLIMTOVA UMETNOST

Sliko Gustava Klimta zlahka prepoznamo med tisočimi razstavljenimi deli. Ko preiskujemo globine umetnostne zgodovine, odkrijemo, da izvor Klimtovega neponovljivega dolgujemo vplivom predhodno obstoječih umetniških smeri, vključno z egiptovsko, minojsko, klasično grško in bizantinsko, Monetovim impresionizmu, gravuram Albrechta Dürerja, pozno srednjeveškemu evropskemu slikarstvu in japonski šoli Rimpa.

Zbirka najbolj uporabljenih klimtovih vzorcev.

Aluzije na spolnost in človeško psiho je vdelal v bogate, razkošno okrašene figure in vzorce, ki so poselili njegova platna, freske in mozaike.


Pogosto so bila njihova sporočila – o užitku, spolni osvoboditvi in ​​človeškem trpljenju – le tanko zastrta. Njegovi bolj tvegani izdelki, ki prikazujejo razkošne akte in kupe prepletenih teles, so škandalizirali dunajski establišment.

Kljub temu je mestna elita oboževala njegovo delo in mu pogosto naročala, naj slika njihove portrete. Njegovi vrstniki umetniki so bili podobno navdušeni nad njegovim slogom, saj so prepoznali Klimtovo revolucionarno uporabo spolnosti, vzdušja in izražanja v figurativnem slikarstvu.

Ko je Auguste Rodin obiskal Klimtovo znamenito Beethovnovo frizo (1902), je o mojstrovini rekel: “nikoli doslej nisem videl česa tako tragičnega in tako božanskega hkrati”.

Mlajša generacija evropskih ekspresionistov, vključno z Egonom Schielejem, je Klimta oboževala in ga sprejela kot svojega junaka.



UMETNIŠKO USTVARJANJE V ZLATEM OBDOBJU

Kljub temu je najbolj znan po zbirki bleščečih, pozlačenih del, ki jih je ustvaril med svojo zlato fazo.

Redko je potoval, vendar je znano, da je obiskal Benetke in Raveno, ki sta znani po svojih bleščečih, zlatih bizantinskih mozaikih. Ti so na Klimta naredili izrazit vtis in so bili verjetno gonilna sila njegove “zlate faze” – obdobja izjemnega kritičnega in finančnega uspeha za slikarja.

To obdobje je trajalo približno deset let, vendar je bilo ključno za nezamenljiv Klimtov slog in je privedlo do nekaterih najbolj znanih in dragocenih slik moderne umetnosti.

Slika Pallas Athene.

Pallas Athene pogosto velja za najzgodnejši del Klimtove zlate faze. Ta oljna slika, dokončana leta 1898, prikazuje grško boginjo Ateno, oblečeno v oklep in z izzivalno držo.

Medtem ko lahko tukaj še zasledimo ostanke klasične umetnosti, je njegova drzna uporaba zlata in prisotnost vzorcev že začetek nadaljnega razvoja in poglabljanja v novi zlati slog.

Slika Judith I.

Še en zgodnji primer iz tega obdobja je Judith I. Tako kot mnogi njegova kasnejša dela, je tudi ta motiv ženske (v tem primeru je Judith, svetopisemska figura, ki slovi po ubijanju Holoferna, zavojevalca), obdan z okrasnimi vzorci in postavljen na zlato ozadje.

Klimt upodablja tukaj žensko figuro z erotičnimi podtoni – pristop, ki bo v tem novem obdobju postal bistven za njegovo umetnost.

Stenski cikel Beethovenova friza.

Leta 1902 se je Klimt z Beethovenovo frizo potopil globlje v svojo zlato fazo. Ta 112 metrov dolg stenski cikel je bil ustvarjen za 14. dunajsko secesijsko razstavo. Z vizualno interpretacijo njegove 9. simfonije se pokloni nemškemu skladatelju in pianistu Ludwigu van Beethovenu. Predstavlja tudi bogate ravnine, mistične motive in figure ter okrasne poudarke, ki so značilni za Klimtove zlate slike.


Klimtova zlata faza je polno zaživela s tremi ključnimi deli:
Portret Adele Bloch-Bauer I, Stoclet Frieze in Poljub.

Portret Adele Bloch-Bauer I.

Kot uspešen slikar in ugledna osebnost na dunajski sodobni umetniški sceni je bil Klimt pogosto zadolžen za risanje portretov žensk višjega razreda v glavnem mestu.

Najbolj znan od teh upodobitev je Portret Adele Bloch-Bauer I (1907), portret žene bogatega judovskega bankirja.

Med letoma 1905 in 1911 je Klimt ustvaril Stoclet Frieze, serijo treh ekstravagantnih mozaikov, naročenih za jedilnico Stoclet House v Bruslju. Osrednja točka celotnega sklopa je Drevo življenja, stiliziran prikaz drevesa z vrtinčastimi, spiralnimi vejami, zapletenimi vzorci in simboličnimi motivi, ki jih navdihuje starodavna umetnost. Drevo dopolnjujejo figure, vključno z elegantno plesalko in parom, ki je presenetljivo podoben zaljubljencem v Poljubu.

Serija mozaikov Stoclet Frieze.
Slika Poljub.

Verjetno najbolj znano Klimtovo delo Poljub je bilo končano leta 1908.

V njem so predstavljeni moški in ženska, ki se strastno spajata v objemu bleščečih rož. Obleke s kontrastnimi vzorci in pozlačenimi elementi, zajemajo bistven dekorativni poudarek Klimtove zlate faze.



POZNEJŠA DELA

Okoli leta 1911 je Klimt prenehal okraševazi svoja platna z zlatimi lističi.

V zadnjem obdobju življenja je v svoje kompozicije začel vključevati zapletene ravnine in kalejdoskopske barve, ki so dosegle vrhunec v modelih, ki spominjajo na tkane tapiserije.

Klimt je v tem slogu delal do svoje smrti leta 1918. Čeprav ta dela ostajajo slavni del njegovega portfelja (Smrt in življenje sta prejela prvo nagrado na mednarodni razstavi umetnosti v Rimu leta 1911), se zdi, da so umetnike zlatega obdobja njegova najbolj prepoznana dediščina.

Slika Smrt in življenje.
Smrt in življenje.



KLIMTOVA UMETNOST ŽIVI NAPREJ

Danes nas Klimtovo delo še vedno navdihuje. Muzeji prodajo več barvnih reprodukcij Klimtovih slik kot od katerega koli drugega umetnika.

Leta 2015 se je avstrijska fotografinja Inge Prader z uporabo živih modelov, izdelanih rekvizitov in veliko zlata poklonila svojemu rojaku Gustavu Klimtu z neverjetno fotografsko upodobitvijo njegovih slavnih slik. Serija je bila posneta v okviru Life Ball, letnega dogodka na Dunaju, ki zbira sredstva za HIV/Aids.

Leta 2018 je Atelier des Lumières, najnovejša digitalna razstava Culturespaces, predstavil spektakularen izbor Klimtove umetnosti. Edinstvena stalna instalacija je prazno livarno železa spremenila v izjemno čutno izkušnjo.

Naročite se na naše novičke

Hvala, uspešno ste prijavljeni na naše novičke.

0
    0
    Košarica
    Vaša košarica je prazna
      Calculate Shipping
      Apply Coupon