KOŠARICA

V košarici ni izdelkov.

Henri Matisse – Divje zveri in čistost barve

by | Jul 14, 2022 | Umetnost

Kreativnost zahteva pogum. 

Henri Émile Benoît Matisse je bil francoski vizualni umetnik, znan tako po uporabi barv kot po tekočem in izvirnem risarstvu.
Matisse skupaj s Pablom Picassom velja za enega od umetnikov, ki so najbolje pomagali opredeliti revolucionarni razvoj vizualnih umetnosti v začetku dvajsetega stoletja.
Njegovo obvladovanje ekspresivne govorice barv in risb, prikazano v več kot pol stoletja dolgem delu, mu je prineslo priznanje kot vodilna osebnost v moderni umetnosti.

Matisse, čigar starši so se ukvarjali z žitom, do svojega 20. leta ni pokazal veliko zanimanja za umetnost.
Sprva je dokončal študij na pravni šoli v Parizu in šele pozneje, okoli leta 1891, je zapustil pravne vode in se začel posvečati slikanju.

Kljub temu pa Matisse ni dajal videza klasičnega bohemskega slikarja.
Trda vzgoja staršev ga je izoblikovala v delovnega in resnega človeka.
Vrednote osnovane na trdem delu, ki jih je pridobil od staršev in so bile tako tipične za srednji razred, so zaznamovale njegovo celotno kariero.
Matissa je tako spremljal povsem meščanski videz.
Očala z zlatimi okvirji, kratka, skrbno pristrižena brada, debelo, mačje telo; konservativna oblačila – kar je bilo vsekakor nenavadno za vodilnega člana pariške avantgarde.

Vendar Matisse ni postal član pariške avantgarde kar takoj.
Pred vstopom na Ecole des Beaux-Arts, se je vpisal na zasebno akademijo Academie Julian, kjer je imel striktno konservativnega umetniškega mentorja.

To je bilo obdobje, ko je Matisse imel še razmeroma konvencionalen slog ustvarjanja, v primerjavi s takratno že avantgardno sceno s post impresionisti kot so bili  Paul Cézann, Paul Gauguin in Vincent van Gogh.

Kasneje je, leta 1896, na Salonu de la Société Nationale des Beaux-Arts razstavil štiri slike in z njimi požel zmagoslavje.
Od tega trenutka dalje je Matisse postajal vse bolj samozavesten in drzen, tako kot umetnik kot moški.

V naslednjih dveh letih se je podal na številne odprave v Bretanjo, kjer je srečal dolgoletnjega impresionista Camilla Pissarra in odkril vrsto impresionističnih mojstrovin.
Njegove barve so za nekaj časa postale svetlejše in hkrati bolj intenzivne.
Leta 1897 je naredil svoj prvi večji korak k slogovni osvoboditvi in ​​v Salonu ustvaril manjši škandal.
S sliko Jedilna miza, v kateri je združil igro svetlobe značilno za  Pierre-Auguste Renoirja, s trdno klasično kompozicijo v temno rdeči in zeleni barvi.

V tistih letih se je tudi poročil z mlado žensko iz Toulousa Amélie Parayre.
V tem obdobju je za čas leta dni zapustil Pariz ter obiskal London, kjer je preučeval slike J.M.W. Turnerja in delal na Korziki, kjer je dobil trajen vtis sredozemske sončne svetlobe in barv.

Revolucijonarna leta Henrija Matissa

Matisse se je v Parizu, leta 1899, začel zanimati za pointilistično idejo pridobivanja aditivnih barvnih mešanic na mrežnici s pomočjo jukstapoziranih pik na platnu.
Pogosto v spremstvu svojega tesnega prijatelja Alberta Marqueta, ki se je prav tako zanimal kako doseči kar najvišjo čistost barve, je začel slikati prizore na prostem v luksemburških vrtovih v Parizu.

Kmalu je Matisse tudi prenehal razstavljati na Salonu in postopoma postal znana osebnost v avantgardnih pariških krogih.
Družil se je v krogih kjer je nastajala moderna umetnost, o kateri se je vneto razpravljalo.

Eno iz med poletji, ki jih je preživel v objemu morja v enem izmed francoskih ribiških mest, se je osvobodil tega, kar je imenoval »tiranija« pointilizma.
Skrbno postavljeni majhni madeži, ki jih zahteva pristop mešanice aditivov, so se spremenili v vrtince in linije spontanega čopiča.
Teoretično realistične barve pa so eksplodirale v čustven prikaz komplementarnih parov: rdeča proti zeleni, oranžna proti modri in rumena proti vijolični.

Matissu se je pri ustvarjanju s takimi divjimi barvami, kmalu pridružila tudi kopica drugih umetnikov.
Pariški kritik Louis Vauxcelles je tedaj to skupino umetnikov poimenoval les fauves (»divje zveri«), kar je botrovalo rojstvu t.i. fovizma.
Fovizem je tako prvi izmed pomembnih »izmov« v slikarstvu 20. stoletja.
Skoraj takoj je Matisse postal njen priznani vodja.

Kljub vsemu pa je Fovizem bil preveč nediscipliniran, da bi dolgoročno vzdržal.
Številni njegovi privrženci so se glede na svoja nagnjenja, usmerili tako proti ekspresionizmu, kubizmu ali kakšnemu neotradicionalizmu.
Kljub temu pa je Matisse – če “Fauve” razumemo kot preprosto slikarja s strastjo do čistih barv –  ostal del takšnega ustvarjanja vse življenje.
Vendar pa je imel v sebi preveč racionalizma, da si ne bi zaželel vnesti nekaj reda v slog, ki je grozia, da postane kaotičen.

V opusu del tako značilnem za Matissov že dozoreli ustvarjalni slog, prevladuje figure obrobljene s težkimi in tekočimi kunturami, z malo detajlov. 
Na slikah skoraj da ne zasledimo nikakršne sence, prostor pa je bodisi skoraj brez globine bodisi zvit v ploskev vzporedno z ravnino platna – kar nasprotuje akademskih pravilom perspektive.
Matissove slike z izbiro tematike in subjektov, kakor tudi z izbiro barv,  v gledalcu vzbujajo optimizem. Ob tem imajo Matissove slike tudi pridih hedonizma, natančnega načrtovanja, moteče čutnosti.

Naročite se na naše novičke

Hvala, uspešno ste prijavljeni na naše novičke.

0
    0
    Košarica
    Vaša košarica je prazna
      Calculate Shipping
      Apply Coupon