V košarici ni izdelkov.
“Podredil jih je svoji živalski spolnosti, jih ukrotil, očaral, zaužil in zdrobil na svoje platno. Ko je izsrkal njihovo esenco, jih do konca izpil, jih je odvgel. ”
Njegova umetniška dela odražajo občutke, ki jih je čutil do različnih muz, pa naj bodo to bes, ljubezen ali ljubosumje.
Vendar ne samo ženske nanj, tud Picasso je imel nezanemarljiv, zvečina tragičen vpliv na vse njegove muze in ljubimke. Čeprav je vsako od njih ovekovečil na kamen, keramiko ali platno, je v vsaki od njih pustil večno duševno brazgotino.
Picassova pozabljena žena, ki jo je zgodovina označila kot nevrotično, snobovsko, depresivno in le v veliko breme slavnemu umetniku.
Pisalo se je leto 1917, ko je Picasso ugledal lepo rusko balerino med njenim plesom v “Paradi” Sergeja Diaghileva, Erika Satieja in Jeana Cocteaua, za katerega je oblikoval scenografijo in kostume.
Tridesetletna Olga jima je tudi rodila sina Paula.
To je bilo najsrečnejše obdobje njunega družinskega življenja, plepleteno z nežnostjo in številnimi slikami Olge in Paula upodobljenih z vzorci harlekina.
Dandanes, na osnovi najdenih pisem in fotografij, je Olga osvetljena v novi luči.
Vidimo, da ni bila sebična, muhasta ženska, temveč močen dejavnik v razvoju Picassoveha umetniškega ustvarjanja.
Prva razstava posvečena njej, v prostori Picassovega muzeja v Parizu, razkriva ravno pomembno vlogo Olge, kot muze in glavnega modela tekom njegovega klasičnega obdobja.
Živahni duh, prijateljska in vesela narava Marie Walter, so ji omogočili, da je z uspehom odigrala svojo vlogo v Pablovem življenju.
Junija 1930 je Picasso kupil Château de Boisgeloup v Normandiji, ki mu je služil kot studio in dom njega in Marie.
Tam je umetnik ustvaril več njenih skulptur.
Podoba Marie-Therese je v obdobju Picassovega nadrealizma predstavljala utelešenje ženskosti, pravzaprav nekakšno “obdobje v obdobju”.
Napete in zlomljene figure so zamenjale okrogle in zaobljene linije.
Žensko telo je bilo sedaj videti poskočno in hkrati mehko, uporaba živahnih barv pa je nudila kontrast gladkim konturam.
Večina slik s podobo Marie je sledila ritmu uspavanke, opojnega nihanja barv; slike so napolnjene s čutnostjo.
Kolikor nas slike iz tega obodbja opajajo, v sebi ne nosijo kančna sporočila o Pablovem dojemanju te ženske, kot sebi enake.
Zanj ni bila niti življenjska sopotnica niti žena, ampak predvsem predmet poželenja, le čudovita umetnikova igrača.
V zimi 1935 se je Picasso tesno povezal z Doro Maar, osupljivo lepo, strastno in inteligentno mlado žensko.
Dorin vpliv je spodbudil eno najbolj inovativnih obdobij njegove kariere. Ko sta se spoznala, je bilo njegovo osebno življenje v pretresu: razšel se je z ženo Olgo Khokhlovo in Marie-Thérèse Walter, ki je bila njegova ljubica od leta 1927, jima je ravno rodila hčerko Mayo.
Počutil se je nesposobnega za slikanje, zato je svojo ustvarjalno energijo namenjal pisanju poezije.
Maar je bila za sodobno občinstvo, zlasti za ne-francosko, skoraj neznana kot umetnica.
V redkih primerih, ko so se je spomnili, je bila omenjena le kot ena izmed Picassovih dolgotrajnejših ljubezenskih interesov.
Le ženska, ki se je pojavila v obodbju med Marie-Thérèse Walter in Françoise Gilot ali morda le kot osrednji lik Picassove slavne serije “Žalna ženska” iz leta 1937.
Toda videti jo kot le Picassovo muzo je hudo podcenjevanje njene osebnosti in umetniškega opusa.
Dorina fotografija in eksperimentalne tehnike, ki jih je uporabljala, so Picassa navdihovale. Sam jo je začel fotografirati in bila je katalizator za celo serijo del, ki so na povsem nov način združevale fotografijo in tisk.
Picasso je kot podlago novih umetnin začel uporabljati fotografski papir s portretom Dore Maar. Papir je prekril s stekleno ploščo ter postavil čipke in druge tkanine med ploščo in fotografski papir in s tem dosegel nove kot večplastne kompozicije brez primere.
Zanimivo je razmisliti, ali bi Picasso naredil ta edinstvena, eksperimentalna dela, če se ne bi z Doro nikoli srečala.
Dora je dan za dnem fotografirala Picassa med ustvarjanjem v ateljeju.
Te fotografije so pomemben zapis, ki prikazuje vase zaverovanega umetnika, kako se postopoma predaja toplini in nežnosti tesnega odnosa s sebi enako žensko.
Predvsem je pomemben tudi fotografski opus, ki ga je Dora ustvarila z dokumentiranjem Picassa tekom ustvarjalnega procesa slovite Guernice.
Njenih osem slik prikazuje fascinantno evolucijo Picassovega ustvarjanja in njegovo osredotočenost na medsebojno delovanje svetlobe in teme.
To je bil začetek novega ustvarjalnega obdobja, kjer je Picasso začel uporabljati živo barvno paleto.
Francoise je vedno znova upodabljal s stiliziranim obrazom, ki je spominjal na sonce ali cvetlico.
V njegovo delo je tudi vključeval reprodukcije iz pod roke Francoise same, kar je še bolj utrdilo umetniški dialog med njima.
Njuno razmerje je bilo na prvem mestu veliko intelektualno prijateljstvo, ki se verjetno ne bi nikoli razvilo v romantično razmerje, če se ne bi bila spoznala v vojnih časih.
Francoise Gilot je v enih svojih intervijujev razložila, da bi v neki drugi situaciji racionalno razmislila o njuni razliki v letih.
Vendar, dodaja, je bil tisto čas nepredvidljivosti in zatorej je želela pograbiti vsako priložnost.
Ni bil več čedna žival, kot na fotografijah Mana Raya. Kljub temu sem bila očarana.
V zgodnjih petdesetih letih je njuno razmerje začelo propadati.
Gilot je ljubila Picassa, vendar mu zaradi njegove preteklosti ni nilo popolnoma zaupala, kar ji je Picasso pogosteje in pogosteje očital.
Naposled je bila Gilot tista, ki je zaključila njuno razmerje in odkorala stran in s tem postala tudi edina ženska, ki je kadarakoli zapustila Pabla Picassa.
Rekel je ”moškega kot sem jaz ženske ne zapuščajo” in odgovorila sem mu ” Bomo videli”.
Najbolj naslikana tema kubističnega umetnika Pabla Picassa je bila njegova kontroverzna žena Jacqueline Roque.
Jacqueline Roque je v lončarskem obratu Madoura v Vallourisu v Franciji prvič spoznala ostarelega Pabla Picassa.
Hitro ga je očarala, tako da ji je vsak dan podaril vrtnico, dokler se na koncu ni strinjala, da bo njegova spremljevalka.
Njun odnos je alegoriziran s Picassovo sliko iz leta 1962, Femme Au Chien.
Kolosalna oljna slika poudarja globok vpliv vstopa Jacqueline Roque v Picassovo življenje na njegov umetniški opus.
Platno ohranja sklice na Picassove zgodnje kubistične sloge in jih združuje s sodobnimi, kiparskimi elementi, da ustvari ne le fuzijo živih barv, ampak hkrati zapleteno združitev moškega in ženske.
Jacqueline Roque je ostala s Picassom vse do njegove smrti leta 1973 in je bila najbolj priljubljena ženska v njegovih umetniških delih.
Tematika temačnosti in tragike je močno prisotna tekom celotnega Picassovega življenja ter se je nadaljevala tudi po njegovi smrti.
Jacqueline si je kanseje, po njegovi smrti vzela žilvjenje, saj se ni nikoli opomogla od izgube ljubljenega moža.
Bližino njunega odnosa dodatno potrjuje vez, ki jo je delila s Picassovim afganistanskim hrtom Kaboulom, poimenovanim po prestolnici Afganistana.
Pes je drugi protagonist Femme Au Chien in njegova vključitev je bil ponavljajoč se motiv v vseh Picassovih umetniških delih.
Picasso bo končno dokončal šest oljnih slik Jacqueline in Kaboula, kar je že zgodaj naznanilo njegovim kritikom in gledalcem, da bo Jacqueline Roque stalnica v njegovem življenju in da je njegova ljubezen do nje tako izrazita kot njegova prva ljubezen do psov.
