V košarici ni izdelkov.
Vedno bodi prva različica same sebe, in ne druga različica nekoga drugega.
Judy Garland
KONJSKI SEJEM
Rose Bonheur
Konjski sejem je znana umetnina francoske slikarke Rose Bonheur.
Naslikala jo je leta 1852, v umetniškem obdobju realizma in je primer vrhunske oljne slike na platnu.
Umetnina je bila prvič postavljena na ogled množic že leto po nastanku, kot del pariškega Salona.
Danes sliko hrani Metropolitanski muzej umetnosti, največji muzej ZDA, ki se nahaja v New Yorku.
Za slog francoske slikarke in kiparke Rose Bonheur je značilna izrazita natančnost in verodostojna uporaba detajlov, pri slikanju motivov iz živalskega sveta.
Bila je, poleg Angleža Edwina Landseera, glavna slikarka živalskih motivov njenega časa.
SLIKANJE ROSE BONHEUR JE, Z NJENO UPORABO FOTOGRAFSKE NATANČNOSTI DETAJLOV, PREDSTAVLJALO POMEMBEN PRISPEVEK K SLOGU REALIZMA.
Konjski sejem, njena najbolj znana umetnina, prikazuje sejemske preprodajalce konjev na pariškem Boulevard de l’Hopital.
Rose je leto dni, trikrat tedensko obiskovala Boulevard, kamor je prihajala slikat oblečena v moškega, da ne bi privabljala pozornosti.
Ljudi in konje je naslikala na zelo dinamičen način, sejem zato dojemamo kot prostor konstantnega gibanja in aktivnosti.
Konje na platnu je naslikala v naravni velikosti, s poudarkom na njihovi muskulaturi in moči, ki gledalcu dajejo občutek rahle nevarnosti.
Tudi same dimenzije slike so veličastne, saj meri 2.5 x 5 metra.
Natančnosti naslikane anatomije konjev, ki jo hitro opazimo na sliki, je botrovalo pogosto obiskovanje klavnic s strani umetnice, kjer se je imela možnost do potankosti spoznati z strukturo konjskega telesa.
KRAVJA LOBANJA: RDEČA, BELA IN MODRA
Georgia O’Keeffe
Slika je nastala iz pod čopiča ameriške slikarke Georgie O’Keeffe.
Naslikala jo je leta 1931, z nanašanjem oljnih barv na platno.
Danes si njeno kreacijo lahko ogledate v New Yorku, v prostorih Metropolitanskega muzeja umetnosti.
Georgia O’Keeffe, z njenimi platni mogočnih dimenzij in značilno uporabo motivov teles in narave, je ena najvplivnejših likov umetnostnega obdobja modernizma.
NJEN SLOG JE IZRAZITO OSEBEN IN PROVOKATIVEN TER GLEDALCU SPOROČA AVTORIČINO GLOBOKO OČARANOST Z MOČJO SIL NARAVE.
Umetnina Kravja lobanja: rdeča, bela in modra, nam prikazuje osrednji motiv lobanje s poudarkom na njenih ostrih robovih, izrabljeni površini in močni belini.
Avtorica je z uporabo motiva kosti želela ponazoriti neminljivo lepoto puščave in hkrati z uporabo barv ameriške zastave, v ozadju, tudi moč duha ameriškega naroda.
Čas v katerem je slika nastala predstavlja obdobje v zgodovini umetnosti, ko so ameriški umetniki želi najti edinstveni slog, ki bi najbolje predstavljal Ameriko. O’Keeffe je s to sliko ponudila še nikoli viden in povsem drugačen pogled na Ameriko in njene simbole ter ponudila sliko, ki je postala najpomembnejša ikona ameriškega Zahoda.
JUDITA UBIJA HOLOFERNA
Artemisia Gentileschi
Judita ubija Holoferna, je ikonični izdelek zgodnje baročne slikarke Artemisie Gentileschi.
Italijanska umetnica je sliko ustvarila z nanašanjem oljnih barv na platno, okvirno med letom 1612 in 1613.
Umetnino si lahko ogledate v prostorih muzeja Capodimonte v Neaplju.
ARTEMISIA JE NAJUDARNEJŠA SLIKARKA BAROČNE UMETNOSTI IN ENA IZMED NAJUSPEŠNEJŠIH UČENCEV SLOVITEGA CARAVAGGIA.
Njeno slikanje predstavlja nepojmljiv dosežek v umetnosti zgodovini.
Njen umetniški uspeh izvira iz časa, ko so bile vrata umetniških šol in akademij ženskam strogo zaprta.
Učinkovitost njene komunikacije osebnih prepričanj preko risanja na platno je izredna. Artemisia je v času zatiranja žensk in s svojimi rosnimi leti uspela svoje sporočilo poslati v svet in doseči množice.
Umetnost od Gentileschi je večen testament njenega življenja, vseh grozot in zgodb povezanih z represijo žensk tistega časa.
NJENO USTVARJANJE JE IZRAZITA SPODBUDA VSEM ŽENSKAM SVETA K ZAVEDANJU LASTNE MOČI IN VREDNOSTI TER KRIK PO ŽENSKI SVOBODI.
Na platnu Judita ubija Holoferna je naslikan biblijski prizor iz apokrifne Juditine knjige iz Stare Zaveze. Vidimo Judit, izraelsko herojko, ki s pomočjo njene služkinje Abre, obglavi asirskega generala Holoferna, sovražnika Izraelcev.
OLJNA SLIKA IMA ZNAČILEN UMETNIŠKI SLOG AVTORICE, BOGAT Z EKSPRESIVNIMI TELESI V GIBANJU IN ČUSTVENO NABITIMI OBRAZNIMI POTEZAMI.
Analitiki likovne umetnosti so s pomočjo tehnologije žarkov x, prišli do spoznanja, da je Artemisia, tekom ustvarjanja, slike večkrat popravila in spremenila.
Med umetnostnimi kritiki ima upodobitev več interpretacij.
Portret je sicer upodobitev religioznega teksta vendar po mnenju analitov je slika tudi
simboličen prikaz Artemizijinega maščevanja nad njenim posiljevalcem Agostinom Tassijem, priljubljenim umetnikom s strani takratnega Papeža.
Tassi je v življenje umetnice prišel na povabilo njenega očeta, z namenom da bi Artemisio poučeval umetniških prvin, kar pa je, značilno za tisto obdobje, privedlo do posilstva mlade umetnice.
Umetnina ima, po mnenju analitikov, tudi močno feministično sporočilo. Roke žensk na sliki, odražajo moč in odločnost. Združitev dveh žensk proti tiraniji moškega, pa sporoča pomen ženskega združevanja in odrešitve iz pod moške tiranije s skupnimi močmi.
Obstaja tudi kasnejša različica dela Judita ubija Holoferna iz pod njenega čopica. Različici se med seboj razlikujeta le po barvi Juditine obleke, ki je v prvotni sliki modra, v novejši pa rumena.
Vračanje umetnice na ta motiv priča o njeni uklenjenosti v trenutek groze in željo po maščevanju, ki kljub minljivosti časa, ni izzvenela.
Drugo različico, naslikano leta 1621, si lahko ogledate v firenškem muzeju Uffizi.
MARIJA ANTOANETA Z OTROCI
Elisabeth Le Brun
Svetovno znan portret Marije Antoanete in njenih treh otrok je nastal iz pod čopiča francoske umetnice Elisabeth Louise Vigee Le Brun.
Le Brun, kot prva ženska, ki je dobila naziv uradne slikarke kraljeve družine, je Antoanetin portet naslikana leta 1787 z uporabo oljnih barv na platno.
Umetnina je danes ena najbolj ikoničnih slik muzeja Versailles.
ROJENA V PARIZU LETA 1755, LE BRUN JE POZNANA KOT ENA NAJBOLJ VPLIVNIH IN POMEMBNIH PORTRETNIH UMETNIKOV TISTEGA ČASA.
Do potankosti je obvladala slikanje z oljnimi barvami, bila je mojstrica portretne postavitve in uporabe barvitih rekvizitov (šali, turbani, perje ipd.) s katerimi je dodala slikam dramatičen učinek.
Le Brun se je zgledovala po velikih mojstrih kot Raphael, Rubens in Van Dyck ter je inspiracijo za njeno ustvarjanje dobila iz klasičnega kiparstva in takratnega francoskega portretnega slikanja.
TA SLIKA JE PRIMER MOJSTRSKEGA PORTRETA IN ŠE DANDANES PREDSTAVLJA ENEGA NAJPOMEMBNEJŠIH NARODNIH ZAKLADOV FRANCIJE.
Le Brun je kraljico z otroci naslikala v klasični renesančni trikotni kompoziciji, ki je v takratnih časih simbolizirala sveto družino oziroma sveto trojico.
Marija Antoaneta je postavljena v središče prostora, njene noge so skrite, kar ji daje občutek lebdenja nad tlemi. Vse to daje kraljici pridih božanskosti.
Slika je bogata s religioznimi simboli in tudi s simboli iz francoske zgodovine.
Portret, ki Marijo Antoaneto prikazuje v naravni velikosti, je oplemeniten s toplimi toni in razkošnimi teksturami.
Pomembne detajl je prazna zibelka ob kraljici in kraljičnina udana obrazna ekspresija, ki simbolizira izgubo hčerke ravno kratek čas pred nastankom portreta.
OLJNA SLIKA MARIJE ANTOANETE JE TESTAMENT MATERINSTVU, VSEM LEPOTAM IN TEŽAVAM, KI SO NELOČLJIVI DEL TE POMEMBNE ŽENSKE VLOGE.
OTROŠKA KOPEL
Mary Cassatt
Otroška kopel je oljna slika na platnu ameriške slikarke Mary Cassatt.
Naslikala jo je leta 1893 in jo umeščamo v umetniški slog impresionizma.
Če si želite umetnino ogledati, je razstavljena v prostorih Inštituta za umetnost v Chicagu.
Rojena v ZDA, je veči del svojega slikarskega izobraževanja opravila v Evropi, tako Franciji kot Italiji.
Kot velika ljubiteljica japonskih lesorezov in umetnin slikarja Degasa, je pri slikanju eksperimentirala s prvinami japonske umetnosti kot tudi slikarskimi elementi Deagsovega sloga.
Ravno kot Degasa so jo predvsem zanimale likovne kompozicije.
V poznih 1870-ih in zgodnjih 1880-ih so njene slike imele za osrednji motiv njeno družino (zlasti njeno sestro Lidijo), gledališče in opero.
Kasneje se je osredotočila in izpopolnila pri slikanju motiva mati-otrok, ki ga je s pomočjo oljnih barv in pastelov, kot tudi pri izdelavi grafik, prikazovala z značilnimi elementi topline in naravnosti.
CASSATT JE PRI SLIKANJU EKSPERIMENTIRALA S KOMPOZICIJSKIMI ELEMENTI JAPONSKE UMETNOSTI, SAJ JE BILA VELIKA LJUBITELICA JAPONSKIH GRAFIK.
V njeni sliki Otroška Kopel je Cassatt uprizorila prevladujoči motiv njenega življenja: žensko z otrokom.
Tako perspektivo slikanja kot osrednji motiv sta osnovana na japonskih lesorezih in umetninah Edgarja Degasa.
S SPRETNO UPORABO BARVE PALETE, LINIJ IN KOMPOZICIJE, JE CASSAT ZAOBJELA POMEMBNE ČUSTVENE PRVINE, KI SO DEL DRUŽINSKEGA VSAKDANA.
Otrok je uprizorjen v materinem objemu, kar v gledalcu vzbuja občutke nežnosti in zavetja.
Otroške noge so tanke in naslikane v bledih tonih, kar poudarja krhkost otroka in njegovo potrebo po materini varnosti.
Zelo zanimiva je tudi perspektiva slika, ki ustvarja občutek lebdenja nad prizorom. Gledalcu omogoči vpogled nad celotnim prostorom, vendar ga istočasno pušča dogajanja, kar poglablja občutek intime v sliki.
